Zavesten potrošnik, nezavedno tveganje
V času vse večje ozaveščenosti potrošnikov namenjamo vedno več pozornosti sestavi živil – vsebnosti sladkorja, maščob, beljakovin in vitaminov. Pogosto iščemo izdelke z oznakami »brez dodatkov«, »brez ojačevalcev okusa«, »ekološko« ali »bio«. Kljub temu pa obstaja grožnja, ki kljub svojemu pomenu pogosto ostaja zunaj vsakodnevne pozornosti potrošnikov – kemijska onesnaženost hrane. Nevidna, brez okusa in vonja, je lahko prisotna tudi v na videz zdravih izdelkih ter pomembno vpliva na naše zdravje.
Od kod prihajajo onesnaževala v hrano?
Onesnaževala lahko v hrano vstopijo v različnih fazah – od pridelave in reje, prek predelave, do transporta in skladiščenja. Njihove vire lahko razdelimo v več glavnih kategorij:
• okoljska onesnaževala, kot so dioksini, poliklorirani bifenili (PCB), težke kovine (npr. svinec, kadmij, živo srebro) in pesticidi, ki v hrano vstopajo iz tal, zraka, vode ali krme;
• tehnološka onesnaževala, ki nastanejo med predelavo hrane – npr. akrilamid, ki se tvori pri toplotni obdelavi (cvrtje, pečenje);
• migracije iz embalaže, npr. bisfenol A (BPA) ali ftalati, ki lahko prehajajo iz plastične embalaže v živila;
• naravna onesnaževala, kot so mikotoksini (npr. aflatoksini, ohratoksin A), ki jih proizvajajo določene plesni na žitih, oreščkih, suhem sadju in drugih živilih.
Nevidno, a nevarno – vpliv onesnaževal na zdravje
Mnoga izmed navedenih onesnaževal so zelo strupena že v zelo nizkih koncentracijah. Pogosto imajo sposobnost bioakumulacije, kar pomeni, da se kopičijo v tkivih organizmov – ne le pri ljudeh, temveč tudi pri živalih, katerih proizvode uživamo.
Zdravstvena tveganja nekaterih izbranih onesnaževal:
• dioksini in PCB so rakotvorni ter motijo delovanje hormonskega in imunskega sistema;
• aflatoksini spadajo med najmočnejše znane rakotvorne snovi – njihova prisotnost v hrani, zlasti v toplejših predelih sveta, predstavlja veliko tveganje;
• akrilamid, ki ga najdemo npr. v čipsu, pomfritu in prepečencu, je prav tako razvrščen kot verjetno rakotvoren za človeka (skupina 2A po IARC);
• ftalati, uporabljeni kot mehčala, lahko porušijo hormonsko ravnovesje in negativno vplivajo na plodnost.
Zakonodaja za zaščito potrošnikov
Za zaščito potrošnikov je Evropska unija sprejela podrobne pravne predpise, ki določajo najvišje dovoljene ravni onesnaževal v živilih. Primeri takšnih aktov so:
• Uredba (EU) št. 2023/915 (s spremembami) – določa mejne vrednosti za določena onesnaževala v hrani;
• Uredba (ES) št. 396/2005 (s spremembami) – o ostankih pesticidov.
Ti predpisi predstavljajo osnovo za nadzor in preventivne ukrepe, ki jih izvajajo tako uradni organi kot tudi proizvajalci in uvozniki.
Laboratoriji za varnosti hrane
Nadzor nad onesnaženostjo ne bi bil mogoč brez specializiranih laboratorijev, ki uporabljajo napredne analitske metode za zaznavanje tudi sledov teh snovi. Najpogosteje uporabljene metode vključujejo:
• plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (GC-MS/MS) – npr. za analizo pesticidov;
• tekočinsko kromatografijo (HPLC) – za analizo mikotoksinov;
• masno spektrometrijo z induktivno sklopljeno plazmo (ICP-MS) – za določanje kovin in elementov v sledovih v živilih.
Laboratoriji, akreditirani pri nacionalnih organih, zagotavljajo zanesljive, ponovljive rezultate, skladne z veljavnimi standardi. Akreditacija po standardu PN-EN ISO/IEC 17025 potrjuje tehnično usposobljenost, sistematičen pristop in stalno izboljševanje.
Stalna grožnja – stalni nadzor
Kemijska onesnaževala žal niso redkost v vsakodnevnih živilih. Gre za sistemsko tveganje, ki zahteva stalno pozornost, spremljanje in izobraževanje tako proizvajalcev kot potrošnikov. S pomočjo sodobnih analiz in strogih predpisov je mogoče učinkovito odkriti in odstraniti onesnaževala, še preden hrana pride na naše mize. Pri tem imajo laboratoriji ključno vlogo.
V podjetju J.S. Hamilton SL, d.o.o. analiziramo različna kemijska onesnaževala v hrani, krmi in embalaži.
Če imate kakršnakoli vprašanja ali pomisleke, smo strokovnjaki J.S. Hamilton SL, d.o.o. na voljo za pomoč.