Dolga pot krompirja v Evropo
Krompir so prvič udomačili pred približno 8.000 leti v bližini jezera Titicaca v Andih, na meji med Perujem in Bolivijo. V Evropo so ga v 16. stoletju prinesli Španci, vendar je sprva naletel na nezaupanje, saj so ga ljudje videli kot potencialno strupenega in nekrščanskega. Dolgo časa so ga gojili predvsem kot botanično zanimivost ali kot krmo za živali, večinoma v samostanskih in plemiških vrtovih, ter ni bil del vsakodnevne prehrane.
Šele v 18. stoletju, v času lakote in številnih vojn, je krompir postal prepoznan kot pomemben prehranski vir – hranljiv, učinkovit in bogat s ogljikovimi hidrati. Njegova uporaba je pomagala zmanjšati pomanjkanje hrane, v naslednjih desetletjih pa je postal osnovna hrana v državah, kot so Irska, Poljska in Nemčija.
Hitro širjenje gojenja krompirja je prineslo tudi nove izzive. Sredi 19. stoletja je krompir hudo prizadela plesen (Phytophthora infestans), pri čemer je Irska utrpela katastrofalne izgube med leti 1845 in 1848 – umrlo je približno milijon ljudi, še milijon pa je emigriralo. Ta kriza je spodbudila uvedbo fungicidov in vzrejo odpornih sort, kar je postavilo temelje za dolgoročni uspeh krompirja v Evropi.
Od lačne do svetovne prehranske rastline
Danes krompir (Solanum tuberosum) zaseda tretje mesto med najpomembnejšimi prehranskimi rastlinami na svetu, takoj za rižem in pšenico. Zgodovinsko je prispeval k zagotavljanju varnosti hrane in zmanjševanju revščine. Njegova visoka pridelljivost, prilagodljivost različnim podnebnim razmeram in nizke zahteve po zemljišču še vedno zagotavljajo njegovo pomembnost za svetovno prehransko varnost.
Krompir gojimo za različne namene: za neposredno prehrano, predelane izdelke, industrijski škrob, semenski krompir in občasno kot krmo za živali. Obstajajo tisoči sort, ki se razlikujejo po velikosti, obliki, barvi, teksturi, okusu, vsebnosti škroba in odpornosti proti boleznim. Izbira sorte je odvisna od podnebja, agronomskih lastnosti in namena uporabe.
Krompir – kulinarična osnova v Evropi
Kljub upadu porabe svežega krompirja v Evropi in Severni Ameriki v zadnjih desetletjih – deloma zaradi porasta priljubljenosti testenin, riža in drugih virov ogljikovih hidratov – ostaja krompir osrednji del evropske kuhinje.
Je vsestranski pri pripravi: kuhan, pečen, ocvrt ali dušen, služi kot osnova za pire krompir, njoke, krompirjeve palačinke ali pomfrit. Različne sorte ustrezajo različnim kulinaričnim potrebam – od kremastih pirejev do trdih mladi krompirjev. Njegov blag okus se odlično ujema z maslom, smetano, sirom, česnom in zelišči ter je zdrav vir škroba, vlaknin, vitamina C in kalija.
Poleg prehranske vrednosti ima krompir tudi kulturni pomen, saj prikazuje, kako je nekoč sumljiva rastlina postala temelj evropske prehrane.
Patogeni in izzivi pri pridelavi krompirja
Čeprav proizvodnja krompirja v Evropi in Severni Ameriki upada, se je svetovna proizvodnja povečala, predvsem zaradi naraščajočega povpraševanja v Aziji. Krompir je dovzeten za številne bolezni, ki lahko močno zmanjšajo pridelek in kakovost med gojenjem, skladiščenjem in predelavo. Glavne bolezni krompirja vključujejo: pozno plesen (Phytophthora infestans), rano plesen (Alternaria solani), stebelno gnilobo (Rhizoctonia solani), krompirjevao bradavico (Synchytrium endobioticum), praškasto gnilobo (Spongospora subterranea), bakterijsko uvelo (Ralstonia solanacearum), črno nogo (Pectobacterium spp.), virus Y krompirja (PVY), virus zvijanja listov krompirja (PLRV) in rumeno krompirjevo cistno nematodo (Globodera rostochiensis).
Resnost posamezne bolezni je odvisna od regije in podnebja. Pozna plesen je še posebej nevarna zaradi agresivnosti in genetske spremenljivosti, saj lahko v idealnih razmerah uniči pridelek v enem tednu. Fungicidi ostajajo glavna obramba, ker so visoko odporne sorte komercialno manj zaželene, zaradi česar je gojenje krompirja močno odvisno od kemične zaščite rastlin. V mnogih državah krompir prejme največ pesticidov na hektar.
Upravljanje plevela, škodljivcev in bolezni pri gojenju krompirja
Učinkovito gojenje krompirja zahteva celovito zaščito pred boleznimi, škodljivci in plevelom. Dolga obdobja odkritega medvrstnega prostora omogočajo, da pleveli, kot so motovilec, poljski osat ali divja detelja, konkurirajo pridelku. Celovit program zaščite združuje predklijavno in po-klijavno obdelavo, kar zagotavlja visoke pridelke in kakovost gomoljev.
Predklijavni herbicidi se nanašajo na vlažno zemljo približno teden dni pred kalitvijo, da se prepreči rast plevela. Po kalitvi (od maja dalje) se upravljanje preusmeri na škodljivce, predvsem koloradoško hroščo krompirjevo. Z zgodnjim odkrivanjem z monitoringom je mogoče uporabiti biopesticide (npr. spinosad, azadirachtin) ali v hujših primerih kemične snovi (npr. lambda-cyhalotrin, deltametrin, acetamiprid, klorantraniliprol).
Glive, predvsem pozna in rana plesen, so najbolj nevarne v polni vegetativni rasti in se razvijajo v toplih, vlažnih razmerah ali ob slabih agronomskih praksah. Agronomski ukrepi, kot sta pravilno apnenje in izboljšanje strukture tal, krepijo zdravje rastlin in zmanjšujejo tveganje okužbe.
Celotna strategija združuje kemične, biološke in agronomske metode, kar stabilizira pridelke in kakovost gomoljev ter hkrati zmanjšuje vpliv na okolje.
Ostanke pesticidov lahko najdemo tudi v končnih izdelkih. Laboratorij JS Hamilton lahko v največjih panelih zazna tudi do 770 ostankov različnih pesticidov.
ZAKAJ ZA ANALIZE OSTANKOV PESTICIDOV IZBRATI LABORATORIJ JS HAMILTON?
- Obsežen nabor akreditiranih analiz ostankov pesticidov
- Ekspres analiza v 2 delovnih dneh
- Brezplačna ocena skladnosti z zakonodajo
- Potrjene analize v sistemu QS Qualität und Sicherheit GmbH.
Za vsa vprašanja smo vam z veseljem na voljo.
