Kultura varnosti živil se morda zdi težko merljiva, vendar jo lahko v praksi zelo dobro ocenjujemo.
Ne merimo je številčno, temveč skozi razumevanje, kako zaposleni:
- razmišljajo o varnosti hrane
- ravnajo v vsakodnevnem delu
- reagirajo ob napakah
- ali tveganja prijavljajo ali jih skrivajo.
Ključna je razlika med tem, kar je zapisano v postopkih, in tem, kar se dejansko dogaja v praksi.
Kako jo preverjamo?
Vrednotenje kulture varnosti hrane s pomočjo vprašalnika je bil zaznan kot najbolj koristen pristop za osvetlitev prednosti in slabosti podjetja na tem področju. Je pa smiselno za realno oceno stanja, uporabiti še druge metode.
Na primer metodo opazovanja, razgovori z zaposlenimi, notranje presoje (tudi vedenjski vidik), analiza odstopanj in incidentov, kazalniki uspešnosti (npr. prijave napak, usposabljanja).
Najbolj realno sliko dobimo s kombinacijo več pristopov.
Kako se kultura varnosti živil odraža v zakonodaji
Pomemben premik na področju kulture varnosti živil je prinesla Uredba (EU) 2021/382, ki je to področje prvič jasno vključila v zakonodajo.
Ta določa, da morajo nosilci živilske dejavnosti:
- vzpostaviti in vzdrževati ustrezno kulturo varnosti živil
- ter zagotoviti dokaze o njenem izvajanju.
Uredba posebej poudarja:
- zavezanost vodstva
- vključenost vseh zaposlenih
- zavedanje tveganj
- odprto komunikacijo (tudi o napakah)
- zagotavljanje ustreznih virov.
To pomeni pomembno spremembo, saj kultura varnosti živil ni več samo priporočilo ali del standardov, ampak postaja zakonska obveznost, ki jo je treba tudi dokazovati v praksi.
Prav zato postajajo orodja za preverjanje kulture (ankete, opazovanja, presoje) ključna – saj podjetjem omogočajo, da svojo kulturo ne le razvijajo, ampak tudi utemeljeno izkazujejo.
Primeri iz prakse
V praksi podjetja izvajajo letne ali polletne ankete zaposlenih, hkrati pa vodje proizvodnje izvajajo redne obhodne kontrole. Ugotovitve se primerjajo z zapisi o neskladnostih iz notranjih presoj ali HACCP zapisnikov.
Zaposleni sodelujejo v anonimnih anketah. Pogosto se uporablja tudi praksa, da zaposleni sami anonimno poročajo o dogodkih (npr. napaka pri označevanju ali odstopanje v higieni), brez sankcij.
Na podlagi ugotovitev se v podjetjih uvedejo konkretni ukrepi, npr. dodatno usposabljanje za pravilno preprečevanje navzkrižne kontaminacije, ponovna razlaga HACCP točk na sestankih izmen ali sprememba vizualnih navodil na delovnih mestih.
Dobro delujoče prakse vključujejo, da se ugotovitve iz ocenjevanja ne arhivirajo, ampak se uporabijo za konkretne ukrepe, npr. dodatna usposabljanja, izboljšave komunikacije ali spremembe delovnih navodil. Tako lahko podjetje doseže najvišjo mero kulture varnosti živil med vsemi zaposlenimi.