Varnost embalaže za stik z živili je danes bistveno več kot preverjanje nekaj mejnih vrednosti in formalna Izjava o skladnosti. Evropska zakonodaja, nadzorni organi in trg vse bolj poudarjajo dejansko tveganje za potrošnika, pri čemer v ospredje stopajo snovi, ki jih pogosto nihče ne pričakuje – NIAS (Non-Intentionally Added Substances).
Hkrati pa se številna živilska podjetja soočajo z realnostjo:
dokumentacija dobaviteljev embalaže je pogosto nepopolna, splošna ali ne prilagojena dejanski uporabi.
Kako v takem okolju zagotoviti skladnost, varnost in mirno poslovanje?
Kaj so NIAS in zakaj jih ne smemo več ignorirati
NIAS so kemijske snovi, ki:
- niso bile namerno dodane v material,
- nastanejo kot nečistoče surovin,
- se tvorijo med proizvodnjo, tiskom, lepljenjem ali staranjem materiala,
- ali izvirajo iz razgradnje dodatkov in polimerov.
Čeprav niso navedene v recepturah ali DoC dokumentih, lahko:
- migrirajo v živilo,
- vplivajo na zdravje potrošnika,
- povzročijo neskladnost z Uredbo (ES) 1935/2004.
Zakonodaja je jasna:
če snov prehaja v živilo, mora biti njena varnost ocenjena, ne glede na to, ali je bila dodana namerno ali ne.
Zakaj klasična dokumentacija pogosto ni dovolj
V idealnem svetu bi vsak material imel popolno Izjavo o skladnosti z jasno navedenimi:
- specifičnimi snovmi (IAS),
- omejitvami migracije,
- informacijami o NIAS
V praksi pa pogosto naletimo na:
- splošne ali zastarele DoC-je,
- manjkajoče podatke o tiskarskih barvah in lepilih,
- embalažo iz več slojev ali recikliranih materialov,
- pogoje uporabe, ki odstopajo od deklariranih.
V takih primerih klasičen “papirnati” pristop ne zagotavlja dejanske varnosti.
Ključno vprašanje: komu je testiranje namenjeno?
Pri načrtovanju testiranj je bistveno razlikovati med:
- proizvajalcem embalaže in
- proizvajalcem živila.
Če je testiranje namenjeno proizvajalcu živila, cilj ni univerzalna izjava o skladnosti, temveč:
- zaščita konkretnega izdelka,
- preverjanje realnih pogojev uporabe,
- zmanjšanje regulatornih in poslovnih tveganj.
V takem primeru je pogosto bolj smiselna ciljno usmerjena, pragmatična strategija testiranja.
Ko ni popolne DoC: kako ravnati pravilno
Če nimamo podatkov o vseh specifičnih snoveh, popolna verifikacija po seznamih ni mogoča. To pa še ne pomeni, da varnosti ni mogoče oceniti.
V takih primerih je učinkovit pristop:
- migracijsko testiranje s primernimi simulanti,
- netarčne presejalne analize (NIAS screening),
- dopolnilne ciljne analize tam, kjer je tveganje večje.
Takšna strategija omogoča:
✔ odkrivanje neznanih ali nepričakovanih snovi,
✔ osredotočanje na dejansko relevantna tveganja,
✔ strokovno utemeljeno oceno skladnosti.
Prava izbira simulanta – temelj realnih rezultatov
Ena najpogostejših napak pri testiranju embalaže je neustrezna izbira simulanta.
Primer:
- pri suhih živilih brez maščobe (npr. kruh) je najprimernejši Tenax (FS E),
- uporaba tekočih simulantov lahko vodi do nerealnih, preveč konservativnih rezultatov.
V našem laboratoriju testne pogoje vedno prilagodimo:
- vrsti živila,
- temperaturi pakiranja (npr. vroče polnjenje),
- času in pogojem shranjevanja.
Rezultat so relevantni podatki, ne zgolj številke.
Posebna tveganja: tisk, lepila in kompleksni materiali
Dodatno pozornost zahtevajo:
- tiskane folije, zlasti z UV-tiskom,
- laminati z lepili,
- barvani in reciklirani materiali.
V teh primerih pogosto priporočamo dodatne analize, kot so:
- fotoiniciatorji in akrilati,
- hlapne organske spojine (VOC),
- primarni aromatski amini (PAAs),
- mineralna olja (MOSH/MOAH).
Cilj ni testirati vsega, temveč testirati tisto, kar je smiselno glede na tveganje.
Laboratorij kot strokovni partner
Dodana vrednost laboratorija ni le v analitski opremi, temveč v:
- razumevanju zakonodaje,
- pravilni izbiri testne strategije,
- interpretaciji kompleksnih rezultatov,
- jasnem odgovoru na ključno vprašanje:
Ali je ta embalaža varna in skladna za mojo konkretno uporabo?
Naš pristop temelji na povezovanju analitike, zakonodaje in realnih pogojev uporabe.
NIAS in nepopolna dokumentacija nista izjema, temveč realnost sodobne embalažne verige. Pravi odgovor nanju ni več testiranje “po potrebi”, temveč strukturiran, strokoven in prilagojen pristop.
S pravilno izbrano strategijo testiranja je mogoče:
- zagotoviti skladnost,
- zaščititi potrošnika,
- zmanjšati poslovna tveganja,
- in okrepiti zaupanje v izdelek.